KOPALNA UTOPIJA



Priznam, nisem lepotni “guru”. Niti blizu. Moje kolumne bodo mešanica konstruktivnega jamranja o kozmetični industriji  in »tole sem se pa danes naučila« momentov. Ko sem zaplavala v svet kozmetike se mi ni niti približno sanjalo, koliko je pravil in ovir. Je kot kozmetična džungla in jaz sem doma pozabila mačeto. 

Kar se tiče skrbi za kožo, imam pokrite le osnove. Vem, da imam pozimi suhe roke in, da za njih nujno potrebujem kremo, katero vedno pozabim dati v torbico. Ko zagrize mraz pa jamram, da me vse boli. Takrat začnem ljudem na WhatsAppu puščati glasovna sporočila, saj ne morem tipkat. Vem tudi, da si ne bi smela praskati obnohtne kožice, pa si jo še zmeraj. Že od malega. Očitno mi je nekaj naredila in jo zato vestno kaznujem. Poleti sem si privoščila prvo gelish mainkuro. Zaradi poroke, na kateri sem bila družica, da se razumemo – drugače si je ne bi. En hiter nasvet: ko začne gelish odstopati od nohta, se uprite skušnjavi in ga ne skušajte sami potrgat dol. Dajte tistih petnajst evrov in naj vam ga odstrani kozmetičarka, ker ni vredno treh tednov bolečih in grdih nohtov. Res ni.

Moja nočna rutina je moja jutranja rutina v rikverc. Zjutraj očistim kožo, nanesem kremo za obraz (ja, imam samo eno, ločiti na dnevno in nočno je zame, lenobo leno, že preveč težko), po tem sledi make-up. Zvečer gre make-up dol in krema gor. Pred kratkim sem izvedela, da je treba micelarno vodico sprati z obraza. Molekule v njej so namreč ogromne in čez čas grdo zapackajo kožo. Omenjene so bile tudi bakterije – če poenostavimo. To je dejstvo, prisežem! Vse mi je razložila vizažistka na enem fotografiranju.  

Nedelje mojega otroštva so bile namenjene kopelim. Cel teden se mi je vlekel kot jara kača, vsak dan pod tuš, ampak ko je bila končno na vrsti nedelja, sem odštevala minute, ma kaj minute, sekunde, do večernega kopanja. Zvok vode, ki teče v banjo in jo počasi polni, je bil zame nekaj najlepšega. In mehurčki, obvezno. Ob nedeljah se je umivalo lase in to se je najlažje naredilo v kopeli. Zdaj ko sem velika razumem zakaj, ampak takrat je bilo to res nekaj posebnega. Ko je prišel čas za odhod iz banje in je name čakal topel kopalni plašč, sem kljub mrzli vodi in modrim ustnicam vedno protestirala. 

Evo, malo manj kot dvajset let kasneje jaz ne štekam, kaj je smisel penečih kopeli. In res se čudim ljudem, ki jih to sprošča in si vsak teden privoščijo vsaj eno. Mislim, v teoriji zadeva zveni čisto romantično – a veste, si prižgete sveče, za efekt mehke, zlate svetlobe, mehurčki, mogoče kozarec vina, dobra knjiga, malo glasbe in tista popolna “messy” figa, ki očitno uspe samo Francozinjam, ker je to zgleda genetsko pogojeno. V teoriji.

V praksi pa meni samo ne gre. Na robu banje nimam prostora za sveče. Morale bi biti za mojo glavo in če potem ugasnem luč, ni dovolj svetlobe za branje, ker sem slepa kot cerkvena miš. Ne morem biti na telefonu, saj me skrbi, da mi bo padel v  vodo. In če si pripravim računalnik z Netflixom (prosim, sponzorirajte me), si moram zlomit vrat, da kaj vidim. Listi knjige so mokri, banje pa nikoli ne morem napolniti toliko, da bi imela celo telo pod vodo, ker moram imeti kolena itak malo skrčena. Ampak ajde, se spravim še enkrat. V banjo vržem en zelo dišeč in zelo pisan bath bomb, katerega barve bodo ostale na banji, vsaj na robu – in zlezem noter. 

Dragi moji, jaz ne vem – očitno se ne znam sprostit, ali pa to ni način sproščanja zame. Po petih minutah gledanja v zrak je meni dolgčas. Pa voda počasi postaja mlačna in potem razmišljam le še o tem, kako se mariniram v pisani omaki odmrlih kožnih celic. Poklicna deformacija, sem pač biologinja. Zdržim največ petnajst minut, na koncu se moram itak stuširat, z mrzlo vodo, ker sem vročo vso porabila. Sledi drgnjenje banje, če so bile zraven še bleščice tudi nad tem hitro obupam. Bleščice so za vedno, teh se nikoli ne znebiš. 

Nekaterim so kopeli čisto super. Nekatere sproščajo, nekateri imajo namesto mehurčkov in barv rajši soli (to moram še sprobat). V Aziji se najprej stuširajo in potem namakajo (in ta ideja sploh ni slaba). In če ste eni izmed teh ljudi, vam ploskam! In privoščim vsako toplo in sproščujočo kopel. Naj jih bo v novem letu čim več! Zraven si privoščite še kakšen kozarec šampanjca. Jaz bom šla pa raje na hitro pod tuš. 

- Maja Podojsteršek


RAZISKUJ NAPREJ