ANEKDOTA O LASEH



Do striženja las sem vedno imela približno tak odnos kot do zobozdravnikov. Že od otroštva naprej je bilo to neko nujno zlo, ki ga brez mame nisem zmogla.

Moji lasje so gosti in živi in zato potrebni redne oskrbe, mogoče celo bolj redne, kot jim jo privoščim. Za to krivim frizerske travme iz otroštva. Začelo se je s klasično gobico, oziroma čelado- po domače kahlo. Takrat smo še živeli v majhnem stanovanju in frizerka je hodila na dom. Posedli so me na stolček pred veliko ogledalo v predsobi, ogrnila me je s tisto plahto in potem so šle stvari naprej brez, da bi imela jaz kaj besede pri tem. Tako sem bila v vrtcu vedno ljubosumna na punce, ki so imele lepe, dolge lase, ker sem sama večino časa izgledala kot fantek. Iz protesta sem enkrat pograbila pisarniške škarje, stekla za kavč in si frufru vrezala v postrani trikotnik. Z mamo sva na neki točki končno dosegli kompromis, zato so me v nekem frizerskem salonu postrigli na kratkega paža. Zavoljo miru v bajti, pa so mi na desno stran glave s šablono še nasprejali rdeč srček. Itak sem se potem sama sebi zdela najbolj kul.

Napako s kratkimi lasmi, ki jim je sledilo takojšnje obžalovanje, sem ponovila še enkrat v osnovni šoli, v zgodnjih najstniških letih, ko me je frizerka prepričala, da bom s kratkim pažem izgledala super. Od takrat še nisem šla krajše kot tik nad rameni. Tega namena nimam niti v prihodnosti. #travme Ženske s kratkimi lasmi občudujem. Zdijo se mi samozavestne, drzne in pogumne. Osebno me kratki lasje plašijo. Moja dolžina las mi predstavlja neko zavetje, tudi če jih, zaradi njihove gostote, večino časa nosim spete v figo ali čop.

Tudi neizživeto emo fazo sem imela. Neizživeto, ker mi mami ni pustila, da se pobarvam na črno in nosim samo črnino, debela črna črta okoli oči je pa itak odpadla. Tako sem enkrat samozavestno zakorakala v salon in zahtevala emo frufru. V avtu sem se potem zjokala, ker sem dobila samo klasičen frufru, ampak odstrižen postrani. Temu je sledilo tolažilno, prvo barvanje. Kadarkoli sem se barvala, mi je vedno potegnilo na rdečo, zaradi pigmenta v mojih laseh. Te podvige sem na faksu opustila. Tudi frizerja sem obiskovala vse manj redno, dokler nisem ugotovila, da to mogoče ni tako fino, kot se meni zdi.

Las obdajajo luske, izgleda nekako kot storž. Te luske se tekom časa in pod vplivom različnih faktorjev odpirajo– od tod pridejo tudi razcepljene konice. Konica lasu je namreč najstarejši del lasu in tudi las ima svojo življenjsko dobo. Če jih redno izpostavljamo stresu se hitreje uničijo. Saj vsi poznamo tisti čudovit občutek po striženju, ko so lasje lepi, svetleči in živahni. Razcepljeni del žal ni več zdrav del lasu in potrebno ga je odrezati. Ne glede na to, kako morda ne maramo hoditi k frizerjem, ker nas “vedno postrižejo več kot si želimo”, je preprosto dejstvo to, da za zdrave lase to pač moramo početi. Dober frizer bo videl, kakšen tip lasu imate, vam iskreno povedal kakšna frizura vam najbolj pristaja in tudi dobro ocenil, koliko lasu je potrebno odrezati, da se znebimo nezdravega, cepljenega dela.

Ker imam tako goste in močne lase, sem hitro spoznala, da jih bo vsaj enkrat na leto pač treba skrajšati. Konice se mi sicer ne cepijo hitro, vendar trpi pa moje lasišče (če imam cel dan čop, kar ni redko, me lasišče zelo boli). Poleg tega je ta gostota poleti čisto neznosna. Redčenje in krajšanje sta tako najmanj enkrat na leto nujna. Kar se tiče posebne nege se ne sekiram preveč, saj si las ne likam in kodram redno – primem pač prvi šampon, ki mi pride pod roke in lepo diši, preverim samo, da ni namenjen suhim lasem, ker se mi potem preveč zmasti lasišče. Trenutno imam na polički enega veganskega, ki vlaži in diši po kokosu, da smo res poletni.

Ljubljana je trenutno polna lepih frizerskih salonov, z odličnimi frizerji. Dober primer sta simpatična primorska fanta iz SalON/OFF, Simon Volčič in Jani Anželj. Pa Domen Gašperin iz Počesalnice, ki lase spretno postriže s svojimi zlatimi škarjami. Z leti je obisk frizerja prerasel iz tistega otroškega nujnega zla v nekaj, česar se na trenutke celo veselim. Kdaj pa kdaj preprosto paše malo spremembe in nova frizura je nekaj nepermanentnega pa vseeno tako drastičnega, da si jo je včasih vredno privoščiti. Tako da, »gremo še krajše, prosim!«

- Maja P.





RAZISKUJ NAPREJ