Britje v imenu feminizma



Včeraj, med tem ko sem nase vlekla deset plasti štrikanih oblačil, me je obšlo... Zima. Je. Tu. Dramatična pavza med besedami ponazarja razsežnost moje šokiranosti. Zadelo me je kot bridka sablja! Nož v hrbet tako rekoč. Naj dodam, da letošnje zime nekako nisem pričakovala. Prišla je nenadno in zahrbtno, kot menstruacija na začetku dopusta. Pri tem groznem letnem času sta mi ljubi le dve stvari: dolgi plašči in dolge dlake. Prvi zato, ker se rada počutim kot hodeč človeški burito, druge pa izključno zaradi nagnjenosti k lenobi. Lahko bi rekla tudi, da žensko poraščenost na nek način asociiram s feminizmom in nepokornostjo današnjim trendom, kar pa se spet lepo poklopi z mojimi nazori. Nepokorna in kosmata, sem tako pogumno vkorakala letošnji sibiriji naproti. 

Kot sem že namignila zgoraj, se transformacija v medvedko ni začela iz plemenitih razlogov, da ne bo kakšne pomote. Dolžina dlak se je, tako kot pri ostalih ženskah (si rada mislim), podaljševala sorazmerno z dolžino hlač. Daljše kot so hlače, daljše bodo torej dlake. Simpl! Nismo še niti na polovici, pa me prefinjenost tega besedila že zdaj preseneča. Material za pulitzerja, zagotovo. Skratka... Sprva me obilnejša poraščenost niti ni toliko motila, saj je bila zaradi žab in dolgih hlač, večino časa očem skrita. Na ogled je bila le ob jutranjem tuširanju. Naj za voljo zabavnosti zgodbe povem tudi to, da so se dela na brivskem področju ustavila na vseh predelih telesa. Vseeehhh...

In tam nekje, v zavetju kopalnice, je prišlo do preobrata, katerega so najvrjetneje sprožili komentarji mojega fanta. Nad novo pridobljenim kožuhom, kakopak, ni bil ravno najbolj navdušen. Njegovim prisrčno zbadljivim komentarjem je sledila moja užaljenost, ki je na plano prišla v obliki ultra pametnega, semi- feminističnega komentarja. Dlake so tako rasle naprej, a tokrat predvsem iz kljubovanja. Istočasno se je v moji glavi začelo pojavljat vprašanje: "kako globoko v naši pozavesti, je vkoreninjen ideal gladke kože?" Tako ženske, kot moški smo že od rojstva izpostavljeni lepotnim idealom, ki žensko privlačnost, med drugim, enačijo z gladkim telesom. Izpostavljamo se voskom, ostrim britvicam, laserjem in mučilnim napravam imenovanim depilatorji. Na koncu pa dlake vedno najdejo svojo pot nazaj. Ideologija gladke kože je v naše možgane vbita v samo jedro. Lepa ženska = obrita ženska. Je iz tega sploh mogoče izstopiti? Tudi sama sem namreč nehote podlegla takšnemu načinu razmišljanja. V času mojega eksperimenta sem se na dnevni bazi borila s svojim prepričanjem in pogledom na situacijo. Moja emancipirana polovica možganov mi je govorila, naj temu sranju nikakor ne podležem, po drugi strani pa je mojemu občutku za estetiko všeč lično obrezan grm in super gladka koža. Boji v moji glavi so bili konstantni. Bipolarno sem prehajala iz stanja feministične zadovoljnosti nad sabo, do stanja ko sem se počutila popolnoma neurejeno. Skoraj umazano. Proti koncu, sem se začela ukvarjat tudi z mislijo, da nisem nič manj emancipirana, če tudi si noge brijem. To je konec koncev moja odločitev in moja preferenca. 

Saga se je končala dan pred obiskom ginekologa, ko sem zaradi vljudnostno higienskih razlogov poprijela za britvico. Nočem vendar, da se kakšno ginekološko orodje zaplete v moje vitice. Vse skupaj je najbrš trajalo premalo časa, da bi lahko resnično sodila, kako je biti kosmatinka na dolgi rok. Še posebej v poletnem času, ko te poleg partnerja in ginekologinje "sodijo" tudi mimoidoči. Sklepam pa, da kljub moji lenobi, ne bi zdržala niti en mesec. Mogoče bom zato dobila prepoved vstopa v klub feministk?! Mogoče bom izpadla iz hipi/hipsterskega kluba bejb, ki jim glede mufka pod pazduho nonšalantno dol visi?! Bog ve. Spoštujem obe strani, saj ima vsaka svojo resnico in svoje preference. Dokler odločitev prihaja iz nas samih in ne iz okolja, je vse okej. Ne sekirajmo se pretirano, saj so samo dlake (ki mimogrede po petnajstih letih depiliranja še vedno rastejo).

- Ines Šercelj 


RAZISKUJ NAPREJ